Omemba: Aldo Kumar

»Nekaj pesmi bodo ob glasbeni spremljavi izvedli.«

»Kako nastaja kolektivni spomin.«

»Predstavili bodo izbor pesmi iz slovenske zborovske zakladnice.«

»Svoje številne skupne vzpone sta popisala v omenjeni knjigi.«

»Podobo Trubarja, nacionalnega svetnika, bo nasproti postavil podobo Trubarja, pavlinskega kristjana.«

»Zbrane popeljala med Waltherjeve 800 let stare stihe.«

»Skodelica (ali dve) kave na dan odžene čemernost stran.«

»Pomembno se mi zdi, da so starejši aktiven del družbe, ne odrinjeni v dom. Ker smo mi tudi oni. Jaz nisem samo jaz, sem moja mami, babica, nono, nona.«

»Zgodovina je pomembna, o njej moramo govoriti, moramo se spominjati.«

»Smrt je moja največja učiteljica.«

»Ko enkrat to ozavestimo, se mi zdi, da je naše življenje polnejše in bogatejše, drugače vrednotimo stvari.«

»Vsakič, ko smo prišli, so bila njena vrata bolj odprta.«

»Tudi z Manco sva se veliko pogovarjali o mojem očetu in tako se je odprla neka čisto nova linija v filmu – žalovanje.«

»Vsak od nas se bo moral spoprijeti z umrljivostjo. Od nas je odvisno, kakšni bomo v tistih trenutkih. Kaj boste storili s časom, ki vam je na voljo?«

»Motivacija za film je bila izguba mojega očeta. Film raziskuje vprašanje umrljivosti in časa, ki nam je še ostal. Kaj je pomembno v življenju?«

»Pet let smo bili z vsem srcem predani temu projektu, v katerem smo spremljali vsakdan in pomembne osebne dogodke naše protagonistke, evangeličanske duhovnice Jane.«

»Ob njih sem spoznala, da svetloba prihaja od znotraj, in ne od zunanjega sveta. Navdih, ki vznikne v duši. In to sem želela preliti v umetniško delo.«

»Zamisel za to razstavo se je porodila tri, štiri leta prej. Načrtovala sva, da bova to naredila skupaj, toda pred štirimi leti je Ulay žal umrl. Z Leno želiva uresničiti to zamisel, najino željo, saj delo nikoli ni bilo v celoti predstavljeno, vseh 12 let ne.«

»To bo prva taka razstava, saj sva z Ulayem na vsakem nastopu pokazala le del ustvarjenega. Imava skupne projekte prej in potem, tu pa prvič prikazujem dela, ki jih občinstvo sploh ne pozna.«

»Tovarna sladkorja je izjemen prostor. Ogledala sem si vse prostore. To bo res velika predstava.«

»Kot moderni oltar.«

»Zelo sem vznemirjena, ko vidim to prelepo cerkev in Zlato masko na sredini. Odpelje me daleč v moje otroštvo.«

»Obraz sem si premazala z medom in ga posula z zlatimi lističi. Gledala sem naravnost in niti za trenutek nisem zaprla oči.«

»Skupaj z napovedjo velike razstave je bil to zame dan poln čustev.«

»Rekel bi, da je ta program zelo raznolik.«

»Imel sem štiri leta in pol in v Makavu smo imeli orkester, sestavljen predvsem iz portugalskih glasbenikov.«

»Klasična glasba nikakor ni preresna, pomembno pa je, kako jo predstavimo.«

»Zelo sem počaščen in vesel, da imam lahko te glasbenike zdaj za svoje kolege.«

»Seveda bi to rad ponovil ali pa pripravil programe komorne glasbe s člani orkestra.«

»Nikoli nisem nehal sanjati o tem, da bi postal dirigent.«